V sebi poskušam oživiti stvari, ki so takrat umrle.

Moje življenje s partnerjem je bilo predvsem dolgoletna skrb zanj. Spremljala sta jo psihično in ekonomsko nasilje. Bala sem se ga. Grozil je, da bo hčerko odpeljal in je ne bom nikoli več videla. Verjela sem mu, hkrati pa je bil to zame prelomen trenutek. Vedela sem, da morava stran.

Vsak dan sem se tresla, kakšen bo prišel domov. Če je bil pijan, ni bil nasilen le verbalno, ampak me je tudi pretepal. Najprej sem šla na center za socialno delo, nato pa s pomočjo policije – s tremi majhnimi otroci – odšla od doma. Brez vsega. Bali smo se za golo preživetje. S pomočjo tistih, ki se srečujejo s podobnimi težavami, sem našla pot iz začaranega kroga.

Ko sem mu »stopila na živec«, me je pritisnil ob vrata in mi pod vrat pritisnil nož. Ko je drugič udaril v vrata, sem čez luknjo prelepila plakat. Ko pa mi je na vrat spet prislonil nož, sem za vedno odšla.

Močno me je udarjal po glavi, letelo je tudi po hčerki, ki sem jo takrat že držala v naročju. Skušala sem jo zaščititi. Kričala sem, naj pazi. Vzel jo je in me tepel naprej. Stisnjena sem bila v kot. Na drugem koncu sobe so bila vrata, ki jih je zaklenil, ključ pa je spravil v žep. Danes imam skrbništvo nad hčerko in radosti me, da lahko z njo počnem stvari, ki mi jih ni pustil početi. V sebi poskušam oživiti stvari, ki so takrat umrle.

Prihajal je v stanovanje, kjer sva živela s sinom, mi kradel stvari, denar, hrano. Do mene je bil zelo nasilen, večkrat sem skrivala modrice. Redno me je žalil, poniževal, mi grozil. Sina je zanemarjal, ni se zanimal zanj, za njegove interese, šolske uspehe. Vidno sem propadala. Nisem spala, hujšala sem, resno sem premišljevala, da bi si vzela življenje.

Čedalje manj se oziram nazaj. Kot da se vse to, kar sem doživela, ni zgodilo. In so bile vse le neskončno dolge sanje. Pa niso bile. Bila je resnična zgodba, prepredena z nasiljem in trpljenjem od zgodnjega otroštva naprej. Po petih letih žalovanja za prvim možem sem se drugič poročila. Napaka in neodgovornost do mojih otrok. Dvanajst let se je odvijal najhujši scenarij v mojem življenju.

Mož je bil vrsto let fizično in psihično nasilen. Zlorabljal me je, mi grozil, me žalil in poniževal. Nisem imela kam in sem trpela. Bilo je neznosno. Ves čas mi je grozil, da me bo pokončal. Začel mi je groziti z nožem, ki ga je večkrat pustil sredi mize ali na kuhinjskih elementih. Bala sem se, da me bo zabodel v spanju. Tako nisem mogla več živeti. Tudi zbolela sem. Poiskala sem zdravniško pomoč in se odločila, da se vrnem na varno. Dobesedno zbežala sem.

Ko sem se vrnila iz porodnišnice, sem našla kup neplačanih računov. Na vprašanja, kje je denar, ni hotel odgovarjati. Samo jezil se je in mi govoril: »Za jesti imamo, za drugo se ne brigaj«. Spomnim se, ko me je prvič udaril. Spraševala sem ga, zakaj se ne moreva vsaj enkrat normalno pogovarjati, zakaj mora biti vedno tako nasilen, razbijati po hiši in me zmerjati.

Partner je nad mano več let izvajal psihično in fizično nasilje. Ves čas mi je grozil, da bo odpeljal otroka in vedela sem, da misli resno. Še bolj nasilen je postal, ko je začel zlorabljati droge. Ko so se začeli kopičiti dolgovi, je šlo samo navzdol. Bila sem ujeta in nisem vedela, kaj lahko naredim. Vedela pa sem, da tako ne bom živela. Moji otroci tudi ne.

S partnerjem sva zaživela skupaj že kmalu po tem, ko sva se spoznala in sem zanosila. Kmalu mi je začel prepovedovati, ukazovati, oddaljevati sem se začela od svojih bližnjih. Že takrat sem razmišljala o odhodu, vendar mi je grozil, da me bo ubil in razkosal, če ga zapustim. Prepiri, psihično, fizično, ekonomsko in spolno nasilje so se vse bolj stopnjevali.