Najprej sem šla na center za socialno delo, nato pa s pomočjo policije – s tremi majhnimi otroci – odšla od doma. Brez vsega. Bali smo se za golo preživetje.
Odšli smo že enkrat prej, a me je bilo strah osamljenosti. Obljubil mi je, da bo prenehal z nasiljem in me prepričal, da smo se vrnili. Ko gledam nazaj in se spominjam vseh grenkih trenutkov, se sprašujem, zakaj nisem odšla že, ko je prvič dvignil roki nadme. Veliko si očitam in se sprašujem, ali sem res morala biti življenjsko ogrožena, da sem se zamislila nad tem, kaj je prav in kaj ne? Razmišljam o tem, kako sem dopustila, da je šlo nasilje tako daleč. Ampak zagotovo pa vem, da za nasilje samo nisem bila odgovorna!
Dokler sem bila zaposlena, sem sama skrbela za celotno gospodinjstvo. Zaradi vse večjih izdatkov nisem več zmogla poravnavati vseh stroškov, ki so se začeli kopičiti v dolgove. Da sem lahko kupila kurilno olje, sem morala povečati limit na bančnem računu. Kredita mi niso odobrili. Potem sem izgubila še službo. Dolgovi so ostali, denarja ni bilo več niti za hrano, partnerjevi pritiski pa so bili vedno hujši.
Dopustila sem, da je on razpolagal z mojim denarjem in mi nato očital, da za družino ne skrbim dovolj dobro. Vedno več je pil in tudi zadnje kovance namesto za kruh porabil za pijačo. Večno se bom spominjala, kako mi je iz denarnice vzel zadnjih 20 evrov, ki sem jih imela za plenice in hrano. Šel je v trgovino in ga ni bilo tri dni. Ko je prišel domov brez vsega, mi je povedal, da si je moral odpočiti od vsega direndaja doma. Zlasti od neprespanih noči zaradi mlajših dveh otrok, ki takrat nista bila stara niti en mesec. Plenice in zalogo hrane sta mi takrat priskrbela starša. Partner mi je sicer prepovedal stike s starši, prijatelji, sorodniki. Ves čas je govoril, da so vsi proti njemu in da s tem škodujejo družini.
Vsak dan sem se tresla, kakšen bo prišel domov. Če je bil pijan, ni bil nasilen le verbalno, ampak me je tudi pretepal. Steklenice piva me še danes spomnijo na zmerjanje, ki sem ga poslušala. Če sem samo spregovorila, me je pretepel. Najbolj se spomnim, kako me je za lase vlekel po veliki dnevni sobi in kako je starejši otrok ob tem neusmiljeno jokal.
Ves čas sem se počutila popolnoma razvrednoteno, hkrati pa sem se spraševala, če me je sploh kdaj imel zares rad. Pogosto sem jokala, bila sem prizadeta in nemočna.
Rešitev sem poiskala sama. S pomočjo tistih, ki se srečujejo s podobnimi težavami, sem našla pot iz začaranega kroga. Poravnala sem vse dolgove, z otroci najprej zaživela v bivalni enoti, zdaj pa živimo v neprofitnem stanovanju. Življenje, kot bi ga morali vsi. Srečna sem, ko se zavem, da sem v življenju naredila nekaj res dobrega. Zase in otroke.
UMETNICA
Tanja Radež, 46 let
Tanja Radež je vsestranska grafična oblikovalka in strastna zbirateljica starin in zgodb, ki so zaznamovale popularno kulturo od šestdesetih let naprej. S pretanjenim občutkom za detajle že vrsto let oblikuje plakate, knjige in celostne podobe raznih kulturnih organizacij. Pri njenih projektih se vizualne rešitve vedno staknejo z intimnimi osebnimi zgodbami in spomini v emocionalna razmišljanja o pozitivnih izkušnjah preteklosti, ki nam lahko osvetlijo pogosto temačna predvidevanja za prihodnost.