Moj sin je danes star 13 let. Z njegovim očetom nikoli nismo živeli skupaj. Urejanje očetovstva ga niti ni zanimalo, a se je vseeno obnašal, kot da sem njegova last. V življenju je sprejel kar nekaj napačnih odločitev, tudi to, da je užival prepovedane droge. Prihajal je v stanovanje, kjer sva živela s sinom, mi kradel stvari, denar, hrano. Do mene je bil zelo nasilen, večkrat sem skrivala modrice. Redno me je žalil, poniževal, mi grozil. Sina je zanemarjal, ni se zanimal zanj, za njegove interese, šolske uspehe.
Vidno sem propadala. Nisem spala, hujšala sem, resno sem premišljevala, da bi si vzela življenje. Vedela sem, da bom to storila, če se ne bo nekaj spremenilo. V nekem trenutku me je postalo strah lastnih misli. Takrat sem vedela, da je čas za spremembe – drastične.
V domačem kraju s sinom nisva mogla ostati. Vedela sem, da me njegov oče ne bo pustil pri miru, da se bo nasilje samo še stopnjevalo. V službi, kjer sem bila zelo zadovoljna in sem se dobro razumela s sodelavkami in sodelavci, sem dala odpoved. Sprejela sem odločitev, da zapustim finančno varnost in se podam v neznano. Vedela sem, da bom ostala brez pravic do denarnega nadomestila, da bova s sinom v finančni stiski. Vrnila sem tudi občinsko neprofitno stanovanje in se morala soočiti z nerazumevanjem ljudi, a sem vseeno verjela vase in svoje sposobnosti preživetja. Ni bilo lahko, a to je bil prvi korak k svobodi, novemu življenju. Zame in za sina. Z vrnitvijo ključa stanovanja sem dokončno opravila s preteklostjo, jo simbolično zaklenila in se prepustila novi poti.
Danes s sinom živiva popolnoma drugačno življenje. Živim v novem razmerju, kjer se počutim sprejeto, spoštovano, ljubljeno. Sem zaposlena, sin je uspešen v šoli, v preteklost se ne ozirava več.
UMETNIK
Jaka Babnik, 39 let
Jaka Babnik je eden izmed najpomembnejših slovenskih fotografov, ki raziskuje razne družbene realnosti, ki nas obkrožajo. S premišljeno zasnovanimi fotografskimi projekti ponuja drugačen pogled na okolje polno spominov, zgodovinskih realnosti, nesmislov, ki jih vsakodnevno videvamo, a na njih preprosto nismo pozorni.