Mož je bil vrsto let fizično in psihično nasilen. Zlorabljal me je, mi grozil, me žalil in poniževal. Nisem imela kam in sem trpela. Bilo je neznosno.
V zakonu sta se nama rodila dva sinova. Eden je umrl, drugi mi je bil vedno v oporo in pomoč. Je moje sonce.
Za odhod sem se prvič odločila leta 2008. A strah pred spremembo je bil prevelik. Zelo sem bila navezana na stanovanje, v katerega sem vložila svojo dušo in srce. In na svoje rože. Predstavljale so mi nekaj lepega, pozitivnega ob vsem grdem, negativnem, bolečem … Po nekaj mesecih sem se vrnila. Tudi mož me je prosil, naj se vrnem. Upala sem, da bo drugače, a hkrati slutila, da ne bo. Ni bilo.
Le nekaj dni po vrnitvi je nadaljeval z nasiljem, poniževanjem, grožnjami, obtoževanjem, da ga varam. Bilo je še huje kot prej, še bolj me je bilo strah. Ves čas mi je grozil, da me bo pokončal. Začel mi je groziti z nožem, ki ga je večkrat pustil sredi mize ali na kuhinjskih elementih. Bala sem se, da me bo zabodel v spanju. Tako nisem mogla več živeti. Tudi zbolela sem.
Poiskala sem zdravniško pomoč in se odločila, da se vrnem na varno. Dobesedno zbežala sem. Ob prihodu v varno hišo sem ugotovila, da sem doma pozabila vrečko z oblačili. Pakirala sem v naglici, v strahu, da se bo mož nepričakovano vrnil in me ustavil. Na vsak način sem morala dobiti tudi tisto zadnjo vrečko, zato sem se kljub opozorilom, da se izpostavljam nevarnosti, vrnila domov. V vrečki ni bilo nič nezamenljivega, a je zame pomenila dokončni rez s preteklostjo.
Za seboj sem pustila stanovanje, za katerega sem celo življenje delala, se žrtvovala, si trgala od ust. V njem so se sicer dogajale grozne stvari, a sem vseeno izgubila dom. Mož je uničil tudi vse moje orhideje. S tem me je še enkrat popolnoma ponižal, mi še enkrat pokazal, da sem mu bila popolnoma nepomembna.
Kasneje sem ga videla, kako se z roko v roki sprehaja z žensko, skupno znanko. Preplavila so me močna čustva – razočaranje, jeza, žalost, predvsem pa sem ga videla v povsem drugi luči. Počel je to, česar me je ves čas obtoževal. Ta prizor zame pomeni dokončen razpad najinega odnosa. Simbolno osvoboditev. Začetek novega življenja.
Zdaj živim sama svoje življenje in sem mirna. Življenja z njim se nerada spominjam. Boleče je, razočaranje je veliko.
UMETNIK
Tadej Vaukman, 34 let
Tadej Vaukman se ukvarja s fotografijo 15 let. Svoje delo redno predstavlja na razstavah, fotografije pa objavlja tudi v najrazličnejših fanzinih in drugih publikacijah. Uveljavil se je s preprosto, domačo ad hoc fotografijo, tisto, ki jo sami pogosto zavržemo, ker nismo prepričani o njeni kvaliteti. Najbolje se počuti, ko fotografsko raziskuje lasten intimni svet, intimo svojih prijateljev ali najbližjih družinskih članov – dedka in babice. Od leta 2014 izdaja lastno serijo fanzinov s področja fotografije pod naslovom 585 ZINES.