Partner je nad mano več let izvajal psihično in fizično nasilje. Ves čas mi je grozil, da bo odpeljal otroka in vedela sem, da misli resno. Še bolj nasilen je postal, ko je začel zlorabljati droge.
Opazila sem spremembe na njem. Pogosto je zgledal prehlajen in je imel težave z nosom. Večkrat sem kupila kapljice za nos, tablete za grlo, sam mi je naročil kapljice za oči. Prehlad pa se kar ni končal. Ko sem nekega dne nekaj pozabila, sem se vrnila domov. Ko mi je odprl vrata, je zgledal popolnoma drugačen. Njegove oči so bile rdeče in steklene. Pred mano je stal kot kak redar in se ni premaknil. Pomislila sem, da bom v postelji zagledala kakšno lepo žensko, zato sem ga vprašala, če imamo slučajno obisk. Odgovoril mi je, da sem zmešana. Kljub temu sem pregledala celo stanovanje in na nočni omarici našla kartico Urbana, zvit bankovec za 10 evrov, folijo in raztresen prah. Kokain. Ni ga bilo veliko. Bila sem tako pretresena, da se nisem zmogla pogovarjati. Samo odšla sem.
Sledilo je klasično opravičevanje in prepričevanje, da tega ne bo več počel, da je samo »eno robo probal« in da me ljubi. Čez par dni, ko sem dajala prati perilo, sem kokain našla v njegovem žepu. Vpričo njega sem ga vrgla v stranišče. Bil je hladen kot špricer. Normalno, tisti trenutek sva imela kar lepe prihodke s skupno restavracijo. A ne dolgo za tem se je naša finančna situacija popolnoma spremenila. Začeli so se kopičiti dolgovi. Šlo je samo navzdol, najina nervoza je bila vedno večja. Vsi so po malem pritiskali, ker že nekaj mesecev nismo plačali precej visokih računov, delavcem plač … Bilo je vse huje, partner pa je svoje nezadovoljstvo tešil s kokainom. Prepirala sva se precej … Prišlo je tako daleč, da me je opozoril, naj ne hodim v pisarno, ker me bo kap, ko bom videla mizo. Ni mi bilo treba ugibati, kaj je na mizi.
Bila sem ujeta in nisem vedela, kaj lahko naredim. Za vsako belo drobtinico, ki sem jo videla v stanovanju, sem pomislila, da je »koka«. Velikokrat sem drobtinice dala na konico jezika, da bi preverila. To obdobje je bilo grozno. Tavala sem in nisem vedela, kaj storiti. Z dvema majhnima sinovoma, starima 3 in 4 leta, in še s hčerko iz prvega zakona. Takrat je bila že srednješolka in sem ji lahko situacijo vsaj približno razložila. Strah me je bilo, cele noči nisem spala, po svetu pa sem hodila kot da je vse super in smo najbolj srečna družina … Z nasmeškom Helene Blagne.
Pa je vseeno prišel trenutek, ki sem se ga najbolj bala. Prišel je dan, ko je partner na kuhinjski pult odložil slamico, Urbano in zvitih 10 evrov. Zelo sva se sprla. Večkrat me je udaril. Otroci so bili zraven, jaz pa še vedno nisem vedela, kaj bi … Vedela pa sem, da tako ne bom živela. Moji otroci tudi ne. Drugi dan sem spakirala kovčke in odšla.
In takrat se je začel nov pekel. S centrom za socialno delo, sodiščem, nezaključenimi in dolgotrajnimi postopki, dokazovanjem, ki je bilo seveda v celoti na meni …
UMETNIK
Boris Beja, 32 let
Boris Beja je vsestranski umetnik, ki se ukvarja s fotografijo, prostorskimi postavitvami in kiparstvom. Njegovo delo raziskuje družbeno ranljive skupine, ki so zaradi različnih dogodkov osebnih, političnih ali socialnih odrinjeni na rob družbe. Trenutno dela v Pionirskem domu v Ljubljani in organizira delavnice in izobraževanja za najmlajše in mladostnike.