V ZDA sem delala na potniški ladji. Skoraj devet let. Tam sem spoznala tudi svojega bodočega moža. Že na ladji sva zaživela skupaj. Na začetku, ko sem imela dovolj denarja in še nisva imela otrok, je bilo v najini zvezi vse čudovito.
Po rojstvu sinov, dvojčkov nedonošenčkov, sem bila še pet mesecev v bolnišnici. Medtem je mož izgubil kar nekaj denarja. Ko sem se vrnila iz porodnišnice, sem našla kup neplačanih računov. Na vprašanja, kje je denar, ni hotel odgovarjati. Samo jezil se je in mi govoril: »Za jesti imamo, za drugo se ne brigaj«. Vsaj dokler si ne bom našla službe.
Spomnim se, ko me je prvič udaril. Spraševala sem ga, zakaj se ne moreva vsaj enkrat normalno pogovarjati, zakaj mora biti vedno tako nasilen, razbijati po hiši in me zmerjati. S kuzlo neumno, kurbo … Med prepirom je prijel otroško stekleničko, jo vrgel ob steno, me udaril po hrbtu, da sem padla, nato pa me je še pljunil, zmerjal in žalil. Razbil je televizijo, luč in še nekaj stvari.
Spomnim se tudi dogodka, ko mi je, ob zmerjanju, žaljivkah in razmetavanju posode, izpulil šop las in mi iz roke zbil telefon. Razbil se je, tako, da niti pomoči nisem mogla poklicati. Prijel je moj prenosni računalnik, ga razbil na svojem kolenu, nato pa vrgel ob steno. Dogodkom sta bila, žal, vedno priči tudi oba sinova. Nemo sta opazovala dogajanje in poslušala, kakšna kuzla je njuna mati.
Zdaj živimo sami, lepo nam je. Sinova imata stike z njim, jaz pa sem vesela, da je ta del življenja za nami.
UMETNICA
Valerie Wolf Gang, 28 let
Valerie Wolf Gang je v prvi vrsti raziskovalka življenja in tistih malih stvari in dogodkov, ki nas dnevno obkrožajo. Intuitivno sledi lastnim vzgibom in pogosto nepomembne stvari in dogodke spreminja v vizualno bogate video pripovedi. Najbolj suvereno se počuti s kamero in za njo. Je scenaristka, režiserka in hkrati snemalka svojih pripovedi, ki se pogosto dotaknejo ravno tistih, ki jih je družba zaradi raznih okoliščin pustila na cedilu.