Čedalje manj se oziram nazaj. Kot da se vse to, kar sem doživela, ni zgodilo. In so bile vse le neskončno dolge sanje.
Pa niso bile.
Bila je resnična zgodba, prepredena z nasiljem in trpljenjem od zgodnjega otroštva naprej. Do svojega 53. leta se tega nisem povsem zavedala. Starši me niso naučili imeti se rada. Tega niso znali. Oproščam jim!
Oče je bil alkoholik, mama pa se je, vsa utrujena in ponižana, znašala nad mano. Oče me ni pretepal in me je morda imel celo rad. Jaz pa sem se ga sramovala in ga mirila, ko je prišel domov.
Že zgodaj sem prevzela vso odgovornost!
Opeharjena za otroštvo, hrepeneča po tem, da bi me nekdo imel rad, sem se pri šestnajstih odselila. Neskončno sem se zaljubila in se čez dve leti poročila. Rodila sem dva otroka.
Prvi mož je izhajal iz družine, kjer so imeli težave z alkoholom. Tudi sam je pil. Do mene ni bil fizično nasilen, bil pa je povsem neodgovoren do družine. Sama sem skrbela skoraj za vse. Mu odpuščala, ga razumela, saj me je imel rad. Vsaj tako sem mislila. Pa to ni bila ljubezen, po kateri sem hrepenela. Kako le, saj tudi njega o ljubezni ni nihče ničesar naučil. Pri 28. letih sem postala vdova. Prazna, izgubljena, prestrašena, opeharjena, jezna. Ničesar ni naredil za svoje zdravje, zapil se je in obupal. Njegova odločitev je moja bolečina. Odpuščam mu!
Po petih letih žalovanja sem se drugič poročila. Napaka in neodgovornost do mojih otrok. V hišo sem pripeljala človeka, ki sem ga poznala. Vedela sem, da ima tudi on težave z alkoholom. Ponudil mi je pomoč in zaupala sem mu. Dvanajst let se je odvijal najhujši scenarij v mojem življenju. Pretepal me je za nič. Grozil mi je, da me bo ubil, če ga zapustim. Zalezoval me je, me poniževal. Pil je ves čas. Trpeli so otroci in trpela sem jaz. Do otrok ni bil fizično nasilen, raje je udarjal po meni vpričo njih. Bali smo se ga.
Še vedno se spomnim njegovega zlobnega pogleda, težke roke, rožljanja steklenic navsezgodaj. Bolelo me je. Telo, duša. Osramočena sem se skrivala pred svetom, skrivala bolečino, potisnila vsa čustva globoko vase. Kljub temu sem nekje našla moč in hodila v službo, skrbela za vse, po dvanajstih letih pa zbrala pogum in se izvila iz njegovega primeža. Prepozno! Zdaj to vem. Takrat nisem. Le kako! Saj se nisem spoštovala!
Občutek krivde zaradi otrok me je spremljal na vsakem koraku in morda ne bo nikoli čisto izpuhtel. Odgovorna sem za njuni življenji, povzročila sem jima nepopravljivo škodo. Zdaj vem. Takrat nisem. Odpuščam si! Po dolgih letih sem odpustila tudi drugemu možu. Zaradi sebe.
Moja zgodba pa še ni končana. Od tretjega nasilnega partnerja sem odšla v varno hišo. Prišla sem do dna in sem nujno potrebovala pomoč. Poiskala sem jo in sprejeli so me. Moje življenje se je korenito spremenilo.
Nasilni ljudje ne prihajajo več k meni. Tako sem se odločila!
UMETNIK
Jaka Babnik, 39 let
Jaka Babnik je eden izmed najpomembnejših slovenskih fotografov, ki raziskuje razne družbene realnosti, ki nas obkrožajo. S premišljeno zasnovanimi fotografskimi projekti ponuja drugačen pogled na okolje polno spominov, zgodovinskih realnosti, nesmislov, ki jih vsakodnevno videvamo, a na njih preprosto nismo pozorni.